V enosti si

V ENOSTI SI

Draga združena plemena,

čutim, da je prišel čas.

Čas, da se ponovno srečamo.

Ne zato, da bi ugotavljali, kdo ima prav. Ne zato, da bi iskali razlike med nami. In ne zato, da bi kogarkoli prepričevali, naj postane takšen kot mi.

Prišel je čas, da se pogledamo v oči.

Da se za trenutek ustavimo in začutimo človeka pred seboj.

Brata. Sestro. Človeka, ki ima svojo zgodbo, svoje rane, svoje sanje in svoje hrepenenje po svetu, v katerem se lahko počuti doma.

Predolgo smo živeli drug mimo drugega.

Vsak v svojem krogu. Vsak s svojimi ljudmi. Vsak s svojo resnico.

In vendar nekje globoko v sebi vemo, da pripadamo nečemu večjemu.

Družini.

Ne družini, v kateri moramo biti enaki.

Družini, v kateri smo lahko različni in kljub temu povezani.

Zato te vabim.

Pridi takšen, kot si.

Prinesi s seboj svoje veselje in svoje dvome. Svoje izkušnje, svoje napake, svoje sanje. Prinesi tisto, kar te boli, in tisto, kar ti daje moč.

Povej, kaj ti leži na duši.

Povej, kaj si želiš.

Povej, česa te je strah.

Povej, v kaj verjameš.

In predvsem poslušaj.

Poslušaj človeka, ki morda vidi svet drugače kot ti.

Morda bomo ugotovili, da smo si v marsičem različni.

Toda morda bomo pod vsemi temi razlikami našli nekaj skupnega.

Željo po miru.

Željo po svobodi.

Željo po pripadnosti.

Željo, da bi bili videni, slišani in sprejeti.

Željo, da bi naši otroci odraščali v svetu, v katerem človek ni vreden toliko, kolikor ima.

Svetu, v katerem sodelovanje ni slabost.

Svetu, v katerem skrb za druge ni naivnost.

Svetu, v katerem narava ni samo vir, ampak naš dom.

Svetu, v katerem znamo deliti.

Svetu, v katerem znamo ustvarjati skupaj.

Kakšen svet bi ustvarili, če bi ga soustvarjali iz srca?

To vprašanje želim postaviti med nas.

Ne pričakujem, da bomo nanj odgovorili čez noč.

Želim pa, da ga začnemo postavljati skupaj.

Kaj nam je pomembno?

Katere vrednote so za nas svete?

Česa ne bi prodali niti za največje bogastvo?

Kako želimo živeti?

Kako želimo vzgajati svoje otroke?

Kako želimo skrbeti drug za drugega?

Kako lahko ustvarimo skupnosti, v katerih človek ni sam, ko mu je težko?

Kako lahko ustvarimo prostor, kjer ima vsak svoje mesto?

To niso vprašanja nekega oddaljenega sveta.

To so vprašanja našega življenja.

In odgovori se začnejo pri nas.

Pri meni.

Pri tebi.

Med nami.

Verjamem, da je v vsakem človeku iskra.

Ne glede na to, od kod prihajamo. Ne glede na to, kaj smo doživeli. Ne glede na naše napake.

Ta iskra je v nas.

Toda včasih jo prekrijejo strah, ego, pohlep, zavist, potreba po nadzoru in nenehna želja po tem, da bi bili več od drugega.

Zato je prvi korak morda zelo preprost.

Spustiti moramo nekaj, česar smo se predolgo držali.

Potrebujemo manj dokazovanja in več poslušanja.

Manj tekmovanja in več sodelovanja.

Manj potrebe po tem, da zmagamo, in več pripravljenosti, da skupaj ustvarimo nekaj, kjer nihče ne potrebuje izgubiti.

To ne pomeni, da bomo vedno soglašali.

Pomeni, da se zaradi tega ne bomo nehali ljubiti.

Da lahko rečem: »Vidim te. Ne strinjam se s tabo, vendar te slišim.«

In da lahko tudi ti meni rečeš isto.

Morda je prav tukaj začetek enosti.

Ne v tem, da postanemo enaki.

Ampak v tem, da se nehamo deliti zaradi svojih razlik.

V enosti si ne pomeni, da izgubiš sebe.

Pomeni, da se v skupnosti ne izgubiš.

Da lahko ostaneš to, kar si, in hkrati pripadaš.

Da lahko prineseš svoj dar.

Da lahko sprejmeš dar drugega.

Da lahko skupaj ustvarimo nekaj, česar sami ne bi mogli.

Čutim, da smo dovolj zreli.

Čutim, da smo dovolj utrujeni od ločevanja.

Čutim, da je dovolj ljudi, ki ne želijo več samo opazovati sveta, ampak ga želijo soustvarjati.

Zato je čas.

Ne jutri.

Ne nekoč.

Zdaj.

Ne potrebujemo množice.

Potrebujemo ljudi, ki pridejo s srcem.

Ne potrebujemo popolnosti.

Potrebujemo iskrenost.

Ne potrebujemo nekoga, ki bo povedal, kam moramo.

Potrebujemo ljudi, ki bodo pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti.

Zato naredimo prvi korak.

Ne potrebujemo velikega načrta.

Za začetek potrebujemo samo srečanje.

Zberimo se.

Usedimo se v isti prostor, brez odrov in brez hierarhije. Poglejmo se v oči in si dajmo čas, da se zares slišimo.

Vsak naj pride z enim vprašanjem:

Kaj si želim za našo skupnost in kaj sem sam pripravljen narediti za to?

Ne pridimo samo povedat, kaj je narobe.

Pridimo povedat tudi, kaj lahko naredimo.

Prinesimo svoje ideje, svoje znanje, svoje roke, svoj čas in svoje srce.

Na prvem srečanju ne bomo reševali sveta.

Naredili bomo nekaj pomembnejšega.

Začeli bomo graditi zaupanje.

Iz zaupanja lahko nastane pogovor.

Iz pogovora lahko nastane skupnost.

Iz skupnosti lahko nastane dejanje.

In iz dejanj se začne spreminjati svet.

Zato te vabim, da narediš samo eno stvar:

javi se.

Napiši, da čutiš enako.

Povej, da želiš biti del prvega srečanja.

Pripelji s seboj človeka, za katerega čutiš, da mu je mar.

Ne čakaj, da bo nekdo drug naredil prvi korak.

Morda si prav ti ta korak.

Jaz verjamem v to.

Verjamem v človeka.

Verjamem v skupnost.

Verjamem, da lahko živimo drugače.

In ja, vem, da sem sanjač.

Toda vem tudi nekaj drugega.

Nisem edini.

Če tudi ti čutiš, da je prišel čas, potem pridi.

Poglejmo se v oči.

Odprimo srce.

Usedimo se skupaj.

Povejmo, kaj čutimo.

Poslušajmo drug drugega.

In naredimo prvi korak.

**Ne zato, ker vemo vse odgovore.

Ampak zato, ker vemo, da sami ne želimo več hoditi naprej.**

V ENOSTI SI.